Ljubljana je glavno mesto Slovenije, ne samo prometno in politično središče, ampak tudi simbol naše skupne kulturne identitete. V zadnjih letih se na ulicah, posebej decembra, vse bolj dogaja, da slovenska glasba, običaji in ustvarjalnost izginevajo iz prvega plana. Nadomeščajo jih predvsem komercialne in ulične oblike zabave, ki ne odražajo ne duha ne zgodbe tega prostora.
Samozavest prestolnice vpliva na širok prostor. Prisotnost tujih kultur pripomore k raznolikosti, a ko uravnoteženost prevaga v njeno korist to več ni kompromis, ampak invazivnost.
ZA vidno, samozavestno in sodobno slovensko kulturo v javnem prostoru Ljubljane.
Ljubljana kot kulturno srce, ne zabaviščni park trubači vs. harmonikarji
Glavno mesto ni samo kulisa za turizem in nočno življenje. Ni ring, kjer obračunavajo trubači in harmonikarji. Je prostor, kjer se oblikuje občutek pripadnosti, kjer se mladi učijo, kaj pomeni “biti tukaj doma”, in kjer obiskovalci dobijo prvi vtis o slovenski kulturi.
Če je v decembru in ob večjih dogodkih na ulicah slišati pretežno tujo ali generično zabavno glasbo,
medtem ko je slovenska tradicija potisnjena v ozadje, se dolgoročno dogaja razredčenje identitete.
Ne na papirju, ampak v glavi in v občutku ljudi.
Težava ni raznolikost, ampak izrinjanje
Raznolikost sama po sebi ni problem. Problemi nastanejo, ko:
- Slovenska kultura: ni več osnovna, prepoznavna kulisa javnega prostora.
- Javni program: sledi zgolj logiki kratkoročnega zaslužka (največja množica, najglasnejša glasba), ne pa tudi kulturni odgovornosti.
- Domačini: vse bolj čutijo, da “njihovo mesto ni več njihovo” – vsaj ne v času, ki bi moral biti najbolj intimen in povezujoč.
Ne gre za prepovedi in zidove,
The post Nesamozavestna Ljubljana appeared first on hac.
