V Kočevju redarji vzgajajo triletnike, cigani županujejo in vzdržujejo red, zakon pa sedi v kotu in si zapisuje občutke.
Kočevje ni več geografska točka. Je stanje duha. Je prostor, kjer se zakon spotakne ob pločnik, redar kaznuje otroka, boga boječ Kočev dobi udarec, ki ga ne pokrije nobena zavarovalnica, in nepridipravi izvajajo performanse, ki bi jih še Kafka označil za pretirane.
V tem prostoru se ne odvijajo dogodki. Tu se dogaja konec evolucije. Tu se logika ne razvija — tu se umika. Triletnik, redar in zakon v kotu Zgodba je preprosta. Triletnik je lulal na napačni strani pločnika. Redar je ukrepal. Zakon je molčal. Folk je pokleknil. In Kočevje je znova dokazalo, da Darwin tu nima več besede. Nepridipravi so seveda prisotni. Vedno so. A v Kočevju ne kršijo zakonov — oni jih reinterpretirajo. Redarji pa ne vzdržujejo reda — oni ga redefinirajo. In zakon? Zakon sedi v kotu, si zapisuje občutke in upa, da ga nihče ne vpraša za mnenje.
“Odziv redarja: Jaz sem samo hotel mirno jutro. Ko sem zjutraj stopil na teren, sem si rekel: danes bom naredil nekaj dobrega. Morda opozorim kakšnega otroka, da naj ne hodi po robu pločnika. Morda napišem kazen za preglasno smejanje. Ja, smejanje nas iritira. Morda celo preverim, ali je kak triletnik narobe parkiral tricikel. Ali pa da bi lahko komu izdal napisal globo za igranje klavirja, kar so sanje vsakega klenega redarja.Ampak potem… potem se je zgodil župan. In požar. In rop. In…In jaz? Jaz sem stal tam, s pisalom v roki, in si potiho želel, da bi se vsaj triletnik znova pojavil na napačni strani ceste. Tisto vsaj znam rešit. Nepridipravi? Ne vem. Morda imajo svoje razloge. Morda je sistem kriv. Morda sem jaz kriv, ker sem si drznil sanjati o mirnem jutru. Ampak veste kaj? Naslednjič bom kaznoval še balon. Preveč svobodno lebdi.”
“Odziv zakona: Nisem več spoštovan. Samo še citiran. Včasih sem bil temelj…
Celo kolumno si lahko preberete na
