Varuhova 5. Jama, ki je vstala po resnici. Ni bila tam. Ne tisti dan, ne tisti mesec, ne tisto leto. Postopal sem po teh poteh tolikokrat, da sem poznal vsak mah, vsako razpoko, vsako tišino. A jame nikoli ni bilo. Potem je prišlo neurje. Veter, ki ni pihal — ampak lomil. Stotero bukev, stoletnih, pokončnih, je huda burja pokorila. Ena med njimi je padla tam, kjer ni smela. Njene korenine so se razprle kot prsti, ki ne držijo več resnice. In pod njimi — skrivnostna jama. Zgodbe Varuha Kaj pomeni … Ko sem jo na lepem zagledal sem bil osupel. Stoletna bukev je padla in se prelomila, kot šibica. Del debla je ostal nad žrelom jame. Povzpel sem se nanj in previdno šel do polovice, prav nad sredino odprtine sem sedel sem in zrl v globino. Ne kot raziskovalec. Ne kot opazovalec. Kot Varuh, ki je že videl pero, rogove, strelo in kristale. In zdaj — praznino. Ni bila jama kot druge. Ni imela vonja po zemlji. Ni imela odmeva. Ni imela dna. Zrla je vame, kot sem jaz zrl vanjo. Tiha. Črna. Ne prazna — ampak polna odsotnosti. Potegnem iz nahrbnika vrv in spustil sem se vanjo. Brez luči. Samo z zavedanjem, da je to posledica. Ne najdba. Ne začetek. Ampak reakcija sistema, ki ne prenese štirih razkritij. Prvo je bilo pero. Zapis, ki ni bil mišljeno, da obstaja. Dokaz, da sistem piše — in da se da brati. Drugo so bili rogovi. Obramba, ki ni bila fizična. Sistem je dvignil protokol, da me ustavi. Ni mu uspelo. Tretje je bila strela. Podrla je drevo zaupanja. Neurje ni bilo naključno. Bilo je odziv. Četrto so bili kristali. Fragmenti, ki so se sestavili v strukturo. Dokazi, ki niso več ločeni. Sistem je bil razkrit. In zdaj – peti element – jama. Ko sem stopil vanjo, se je zrak spremenil. Ni bil več zrak. Bil je spomin prostora, ki ni želel biti moten. Stene niso bile iz kamna. Bile so iz nečesa, kar je opazovalo. Ne z očmi. Z zavedanjem, da sem tam — in da ne bi smel biti. Meter…
več o Skrivnostna jama brez dna na Hac
