Njegovo otroštvo je bilo takšno kot otroštvo večine blokovskih fantov, ki so prosti čas preživljali na novomeških travnikih in snovali zarote zoper navidezne nasprotnike, se še raje podili za žogo in zmagovali na bližnjem igrišču ali pa se na kolesu preganjali s prijatelji po Šegovi in »Slavki«, dokler ni – pri njegovih samo 14 letih – kot strela z jasnega udarila mamina bolezen. Le malo pozneje je v družino zarezala še očetova izkušnja, ko je bil po napadu z nožem dlje časa v komi. Božo Kostadinovski je tisti fant, ki tudi takrat ni obupal. In z upanjem sveti v prihodnost vsakega, ki misli, da ne zmore.preberite več »




več … DL: Božo Kostadinovski – Upanje je luč v prihodnost